Airbus RFID vidi predvsem kot sredstvo, s katerim je mogoče izboljšati servis letal. Do leta 2011 naj bi dobavitelji označili okoli 5000 letalskih delov, ki so vsi serijske proizvodnje, popravljivi ali zamenljivi. Ker so UHF oznake predvidoma še preveč občutljive na težke okoliščine, bodo na nekatere dele, ki so v bližini motorjev ali pod visokim pritiskom po vsej verjetnosti namestili kontaktne spominske gumbe. Organiziranost podatkov na oznakah mora ustrezati specifikaciji ATA Spec 2000 poglavje 9-5 in Annex 11.

Za razliko od podjetij v oskrbovalni verigi, ki na oznakah hranijo le id, Airbus zahteva, da se vsi pomembni podatki zapišejo na samo oznako, saj podjetje sodeluje z več servisnimi partnerji, ki si v nekem ciklu popravila pogosto izmenjujejo določene dele, zato centralna baza podatkov ne pride v poštev. Oznake s 4 ali več kilookteti spomina so zato povsem realna zahteva, verjetno pa bo potrebnega še veè spomina. Airbus tesno sodeluje s svojimi dobavitelji in serviserji, ki bodo morali na podlagi izkušenj in omenjene specifikacije sami oceniti, koliko spomina je potrebnega za posamezen letalski del, da bo lahko vzdrževanje potekalo nemoteno.

Poleg označevanja letalskih delov pa se Airbus vse bolj nagiba tudi k temu, da bi označil različen inventar v letalih, kot so rešilni jopiči, oprema v pilotski kabini, orodje, sedeži, gasilni aparati in podobno. Lansko leto je izvedel tudi testni projekt na to temo, ki je bil uspešen. Preden gre letalo v prodajo mora namreč proizvajalec izvesti atest, s katerim preveri, da oprema v letalu ustreza navedenim specifikacijam, za kar je potreben ročen fizičen pregled. Test je pokazal, da je mogoče s pomočjo RFID tak pregled izvesti bistveno hitreje. Ni pa še povsem dorečeno, ali je potrebno oznake po predaji kupcu pustiti ali jih odstraniti. Predvidoma bi imele lahko koristi od tega tudi letalske družbe, ki pa večinoma še niso zainteresirane za tovrstno tehnologijo. V te namene naj bi Airbus letno porabil približno 23.000 oznak ter nekaj deset ročnih čitalcev.

Še tretji RFID projekt pri Airbusu pa je nadzor nad orodji, ki jih delavci potrebujejo za delo. Danes mora vsak delavec čakati v vrsti za orodje, ki ga potrebuje, se prijaviti, drugi delavec v sobi popiše vse orodje in ga izroči prvemu delavcu. Tak sistem je že na prvi pogled potraten s časom, saj ves popis poteka ročno. Zato Airbus namerava označiti vse orodje, delavcem pa dati RFID oznake. Ko bo delavec v sobi za orodje izročil orodje delavcu v tovarni, ga bo le potegnil preko RFID antene, orodje pa se bo z delavcem povezalo preko njegove številke na RFID oznaki. Poleg hitrejšega dviga in vračanja orodja pa bo Airbus pridobil še eno pomembno informacijo. Namreč, v določenem trenutku lahko nekega orodja zmanjka, kar lahko povzroči strašanske probleme, če gre za delo, ki mora biti opravljeno v določenem času. S pomočjo avtomatiziranega RFID sistema pa bodo nadzorniki lahko preučili statistiko uporabe orodja in temu primerno izvajali naročila.

Metro je začel RFID oznake nameščati na palete pred približno dvema letoma, medtem pa je preizkusil vrsto različnih UHF oznak, ki pa niso vse delovale enako dobro. Najnovejša pridobitev je nova oznaka podjetja Avery Dennison, imenovana AD-843, ki naj bi zagotavljala branje blizu 100% kljub temu, da Metro označuje tudi palete, ki so zaradi vsebine kovine ali tekočine težavne za branje.

Metrojevi partnerji dostavljajo palete z izdelki v devet distribucijskih centrov v Nemčiji. Tam jih Metro razpakira, naloži na nove palete in razpošlje v svoje Real in Cash&Carry trgovine po vsej Nemčiji ali v Francijo. Preden se paleta pošlje iz skladišča, se označi z UHF RFID oznako. Ko se paleta naloži na tovornjak, se prebere oznaka, v centralnem sistemu pa se njena identifikacijska številka poveže s številkami črtnih kod izdelkov, ki so na paleti. Ko se paleta dostavi v ustrezno skladišče, se oznaka prebere še enkrat, s čimer se potrdi uspešna dostava.

Osnutek predlogov je bil dalj časa na voljo v pregled vsem, pred kratkim pa je bil tudi uradno izdan. V splošnem je glavno vodilo v povezavi z RFID varnostjo in zasebnostjo, da je potrebno potrošnike opozarjati na prisotnost RFID oznak, ter da je na željo potrošniko potrebno oznako pri nakupu uničiti ali deaktivirati. Predlogi so sicer povsem nezavezujoči, po besedah EPCglobal in ostalih organizacij, pa kljub temu pomenijo pomemben korak naprej k širjenju RFID implementacij, saj naj bi trgovci ob upoštevanju predlogov lahko bili brez skrbi glede varnosti svojih kupcev. Po študiji, ki jo je Komisija objavila leta 2006, naj bi bili evropski potrošniki zelo zahtevni glede varnosti in zasebnosti, zato se je Komisija čutila zavezano, da na tem področju vzpostavi neki politiko tudi v zvezi z RFID tehnologijami.

NFC Digital Protokol specifikacija se ukvarja z digitalnim protokolom komunikacije med NFC napravami na osnovi ISO/IEC 18092 in 14443. Uskladi integrirane tehnologije, definira implementacijske možnosti in omeji interpretacijo standardov z namenom razvijalcem pokazati, kako uporabiti protokole ISO/IEC 18092, ISO/IEC 14443 in JIS X6319-4 tako, da bo zagotovljena globalna združljivost med NFC napravami in obstoječo brezkontaktno infrastrukturo. Specifikacija v osnovi definira nabor funkcij, ki se lahko konsistentno uporabljajo brez strahu pred prihodnjimi spremembami. Opisan je digitalen vmesnik za half-duplex NFC napravo, ki lahko deluje v štirih vlogah, kot iniciator (initiator), cilj (target), bralnik/čitalnik (reader/writer) ali oznaka (card emulator). Definirano je kodiranje na bitnem nivoju, hitrosti, formati okvirjev, protokoli in ukazi, s katerimi si NFC naprave izmenjujejo podatke.

NFC Logical Link Control Protocol (LLCP) definira podatkovni nivo za podporo peer-to-peer komunikacije med dvema NFC napravama, ki je potreben za vsako NFC aplikacijo z dvosmerno komunikacijo. Definirana sta dva tipa storitev, povezavno in nepovezavno orientirana storitev, ki sta organizirani v tri razrede povezavne storitve: samo nepovezavna storitev, samo povezavna storitev ter povezavna in nepovezavna storitev. Nepovezavna storitev omogoča minimalno vzpostavitev komunikacije brez zanesljivosti in nadzorom na prenosom. Povezavna storitev pa omogoča zanesljiv prenos z vzpostavitvijo sej. LLCP je enostaven protokol na osnovi standarda IEEE 802.2 (Logical Link Control), ki je bil razvit v podporo nezahtevnim aplikacijam z majhnimi transportnimi zahtevami, kot je prenos manjših datotek, ali pa omrežnim protokolom, kot je TCP/IP.

Ko se uporabnik s telefonom dotakne oznake, prebrani podatki telefonu naročijo zagon določene aplikacije ali povezavo do spletne strani. Ena od oznak omogoča direkten dostop do avstrijske spletne strani, kjer je možno kupiti slike, animacije in tone za telefon. Druga oznaka odpre stran avstrijske avto- moto zveze, kjer so informacije o stanju na cestah in cenah goriva. Tretja oznaka odpre stran s športnimi novicami Laola1.

Še najbolj zanimiva pa je zadnja oznaka, ki uporabnikom omogoča nakup vozovnic za vlak pri podjetju OBB. Kupljena vozovnica se shrani na mobilnem telefonu in jo je možno prebrati z drugim telefonom, ki ga ima sprevodnik in deluje kot čitalec. V tem primeru prvi telefon deluje kot pasivna oznaka, ki je berljiva tudi, ko je telefon ugasnjen. Prikaz delovanja je dostopen na tej strani.

Osnovo sistema tvori majhna naprava (oddajnik) z LCD zaslonom in RFID čipom, ki se namesti na polico in odraža ceno izdelkov na dotični polici. Prek več oddaljenih RFID čitalcev, ki pokrivajo vse oddajnike, lahko nato trgovec s centralne lokacije spreminja cene izdelkov na policah. Centralna lokacija se lahko nahaja tudi na oddaljeni lokaciji, s katere prek Interneta podatke pošilja lokalnim strežnikom, ki krmilijo čitalce. Sistem je prvenstveno namenjen uporabi v trgovinah z oblačili in restavracijah.

Z oddaljene lokacije je možno v trenutku spremeniti cene na več 100 policah.

Oddajniki delujejo pri frekvenci 2,45 Ghz in uporabljajo lastniški protokol komunikacije na fizičnem in podatkovnem nivoju, saj običajna vozlišča niso sposobna podpirati tako velikega števila oddajnikov, kot so zahtevali potencialni kupci.

Poleg tega so številni drugi trgovci prenehali s testnimi projekti, tempo pa je upočasnil tudi Sams Club, eden Wal-Martovih večjih dobaviteljev. Je že tako, da je trenutna finančna kriza začela kazati zobe tudi RFID proizvajalcem. Kaj vse skupaj pomeni za RFID industrijo?

Prvič, preživetje je trenutno osrednja skrb številnih podjetij, zato je vlaganje v nove tehnologije na stranskem tiru. Vendar še vedno večina tržnih analitikov meni, da RFID trg enostavno mora rasti, saj za njim stojijo številni igralci, ki si ne privoščijo spodrsljajev. Vendar pa bodo preživeli le najboljši RFID ponudniki z jasno in kakovostno zastavljeno produktno in tržno strategijo. Številna manjša podjetja, ki "ponujajo" RFID produkte, bodo propadla tako hitro, kot so nastala, če si ne bodo že danes izborila stabilnega mesta na trgu.

Pri vseh slabih novicah se je potrebno tudi zavedati, da se jih večina nanaša na tehnologiji RFID in EPC, torej na oznake tipa UHF Gen2. Tehnologija RFID ima veliko širši spekter uporabe, kot le skladiščenje in maloprodaja. Osrednje aplikacije še vedno temeljijo na HF in LF, prevladujejo nadzor dostopa, elektronski ključi, knjižnice in transport. Na srednji rok še vedno najbolje kaže aktivnim mikrovalovnim sistemom za sledenje opremi, seveda vse to v zaprtih sistemih. Slabe napovedi, ki so se v zadnjem času drastično znižale, v pretežni meri držijo za UHF, ki je bil še dobro leto nazaj močno prenapihnjen balon brez realne osnove. Na praktično vseh ostalih področjih prodaja vztrajno narašča.